030 623 280       
 Tanja             

Tista nedelja je bila zame najtežji dan mojega življenja. Moj Nay se je poslavljal. Jokala sem, ker ni več vstal iz svojega ležišča. Usedla sem se k njemu na tla, ga božala in mu govorila, da je najboljši kuža na svetu, da ga imam rada in nisem mogla biti močna. Jokala sem. Nay mi je dal tačko, jo položil v mojo dlan in mi jo stisnil z blazinicami. To je bil stisk, ki ga še danes čutim. To je bil stisk ljubezni. Vedela sem, da se poslavlja. Vendar nisem hotela verjeti, ne, moj Nay pa ne. Ker mi srce ne bi odpustilo, sva ga z Boštjanom odpeljala k dežurnemu veterinarju. Vzeli so mu kri, da jo bodo poslali na analizo, ker ni bilo z njim videti nič narobe. Moje srce se je oddahnilo. Prispeli smo domov, pred blok. Nay ni hotel iz avta. Trideset kilogramov sem vzela v naročje in naredila nekaj korakov. Začel je postajati težak, vse težji....Naslonila sem se na škarpo, ga prislonila na moja kolena, ga objela in jokala. Odšel je....

Odnesla sva ga v stanovanje na njegov prostor. Počakala sva družino, da se je poslovila in ga odpeljala nazaj na veterinarsko kliniko. Večkrat sem prosila veterinarja, naj preveri utrip, ker nisem verjela, da lahko tako lepo umre in da mogoče samo spi. Žal ni spal, odšel je na drugo stran mavrice. Še danes, ko pomislim na njega me zaboli v prsih in se mi utrne solza.

 

Veterinar nas je vprašal, če ga bomo vzeli in pokopali. Vendar smo živeli v blokovskem naselju in  v tistem trenutku nismo bili ne fizično ne psihično sposobni, da bi nekje v gozdu skopali grob. Misel, da ne bomo skopali dovolj globoko in da ga bodo druge živali izkopale, nas je prisilila, da smo njegovo trupelce pustili pri veterinarju. Še danes ne smem pomisliti, kam je šlo njegovo trupelce, tisto trupelce, ki mi je enajst let grelo srce, ki sem ga objemala in božala, ki se je privilo k meni...iz tega razloga in za vse ostale kužke, mucke, dihurčke, zajčke, papige...,sva se s partnerjem borila za odprtje in gradnjo prve upepeljevalnice za hišne ljubljenčke v Sloveniji.